»To je on, ta tepec, ki poriva kamen v klanec.«

»Tadej ni nikoli ničesar ušpičil. Vedno se je vozil s kolesom, z monociklom. Mi smo klanec pod klancem in on je s tem kolesom hodil po mleko na klanec.«

»Bruseljski veter se ti zažene v hrbet – tak je ta občutek. Klanec je dobil vozovnico za Evropo: ta zares slovenski roman, tako prežet z lokalnim, bo zdaj lahko preveril, ali se v njem zrcalijo tudi svetovne sile. Ponosna sem nanj, malo se pa tudi grizem zaradi vrtinca, v katerega vleče še mene zraven. No, veter imam rada.«

»A to ni bilo stališče, ki so ga zavzeli svetovni mediji; enoglasno so se odločili, da knjiga ni samo avtentična, ampak nekakšno mesijansko sporočilo z 'druge strani'. Meni ni preostalo drugega, kot da sem v otrplem osupljenju opazoval, kako je knjiga lezla po lestvici najbolje prodajanih, komentatorji pa so jo eden za drugim razglašali kot 'pravo stvar'.«

»To je zgodba o ljudeh, ki so ravno dovolj pametni, da sami pri sebi vedo, kaj vse je narobe z njimi, a hkrati ravno dovolj neumni, da si ne znajo pomagati.«

»To je zgodba o izgubah, molku in krivdi, v kateri kljub vsemu ne izgineta prizanesljivost in spoštovanje, morda celo ljubezen do drugega.«

»Gre za zelo aktualno, sodobno in pomembno zgodbo o štirih ambicioznih dekletih, ki hočejo mnogo več, kot jim je svet v tistem trenutku sposoben dati. Ljudje se knjige spomnijo kot nekakšne zadrgnjene predviktorijanske moralke, a v njej se skriva veliko, veliko več.«

»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«

»Mojo družino so kot mnoge druge v Belorusiji uničili v tridesetih letih 20. stoletja.«